Branje tehničnega lista: kaj dejansko povedo razredi V in W
Preskoči po tem prispevku
Na tehničnem listu fasadne barve piše „V1, W3 po DIN EN 1062-1″. To se sliši kot opravljen preizkus. Vendar ni — gre za razvrstitev, in sicer tako, pri kateri je smer štetja pri obeh vrednostih nasprotna. Kdor tega ne ve, tehnični list bere narobe.
Razvrstitveni standard ne postavlja zahteve
DIN EN 1062-1 (izdaja 2004-08) je razvrstitveni standard. Opisuje mrežo, v katero je mogoče razvrstiti premazna sredstva za zunanje stene: sijaj, debelina suhega filma, velikost zrn, gostota difuzijskega toka vodne pare, prepustnost za vodo, premoščanje razpok, prepustnost za CO₂.
Nikjer pa ne pove, katera razred je potreben pri določeni steni. Navedba „W3″ zato ne pomeni „primerno”, temveč zgolj „izmerjeno in razvrščeno”.
Kaj je dejansko zahtevano, je zapisano v drugem standardu: DIN 4108-3, trenutna izdaja 2024-03. Šele ta poveže obremenitev stavbe s številčno vrednostjo, ki jo je treba upoštevati.
Dva razreda, dve smeri
Gostota difuzijskega toka vodne pare V opisuje, kako dobro vlaga uhaja skozi premaz navzven:
| Razred | Prepustnost | Gostota difuzijskega toka | ustreza sd |
|---|---|---|---|
| V1 | visoka | > 150 g/(m²·d) | < 0,14 m |
| V2 | srednja | ≤ 150, > 15 g/(m²·d) | ≥ 0,14, < 1,40 m |
| V3 | nizka | ≤ 15 g/(m²·d) | ≥ 1,40 m |
Prepustnost za vodo W opisuje, koliko tekoče vode prodre ob udarnem dežju:
| Razred | Prepustnost | Koeficient vpijanja vode |
|---|---|---|
| W1 | visoka | > 0,5 kg/(m²·h0,5) |
| W2 | srednja | ≤ 0,5, > 0,1 kg/(m²·h0,5) |
| W3 | nizka | ≤ 0,1 kg/(m²·h0,5) |
Obe številki razreda opisujeta isto: višino prepustnosti. Le da je visoka prepustnost za vodno paro zaželena, visoka prepustnost za vodo pa ne. Iz tega izhaja past:
- V1 je najboljši difuzijski razred — stena se dobro suši.
- W1 je najslabši razred zaščite pred dežjem — stena vpija.
„V1, W1″ torej ni dvojna najvišja ocena, temveč premaz, ki dobro prepušča vlago — v obe smeri.
Kaj zahteva DIN 4108-3
Standard vsako stavbo uvrsti v eno od treh obremenitvenih skupin glede na udarni dež, v jedru glede na letno količino padavin: skupina I pod 600 mm, skupina II od 600 do 800 mm, skupina III nad 800 mm. Izhodiščno vrednost poda pregledna karta s podatki nemške vremenske službe (Deutscher Wetterdienst).
Dve dodatni pravili se redno spregleda, čeprav prevladata nad karto:
- Geometrija stavbe dvigne skupino. Visoke stavbe in stavbe na izpostavljeni legi se pomaknejo za eno stopnjo navzgor, ne glede na regionalno podnebje.
- V dvomu velja višja skupina. Standard to izrecno določa: če skupina iz karte ni jasno razvidna, je treba privzeti višjo vrednost.
Za skupini II in III standard zahteva vodoodbojni zunanji omet. In „vodoodbojno” je natančno definirano — hkrati s tremi vrednostmi:
| Parameter | Mejna vrednost |
|---|---|
| Koeficient vpijanja vode w | ≤ 0,5 kg/(m²·h0,5) |
| Difuzijsko ekvivalentna debelina zračne plasti sd | ≤ 2,0 m |
| Produkt w · sd | ≤ 0,2 kg/(m·h0,5) |
Tri vrednosti so med seboj povezane — in to spremeni vse
Te mejne vrednosti so znane pod imenom Künzlovi kriteriji; izhajajo iz raziskav iz leta 1968 na inštitutu Fraunhofer-Institut für Bauphysik v kraju Holzkirchen. Ime opisuje le izvor: to niso kriteriji poleg standarda, temveč so dobesedno zapisani v njem. Formulacije, kot je „sicer ne izpolnjuje standarda, izpolnjuje pa Künzlove kriterije”, so brez pomena.
Odločilen je tretji kriterij. Produkt preprečuje, da bi bili obe posamezni mejni vrednosti hkrati v celoti izkoriščeni:
- Kdor v celoti izkoristi w = 0,5, ima lahko največ sd = 0,4 m — ne 2,0 m.
- Kdor izkoristi sd = 2,0 m, ima lahko največ w = 0,1 — ne 0,5.
Od tod izhaja navidezno protislovje v literaturi, kjer se ponekod bere „sd ≤ 2 m”, drugod „sd ≤ 0,4 m”. Oboje je pravilno; gre za dve točki iste krivulje.
Za tem stoji gradbenofizikalna logika, ki si zasluži razumevanje: premaz z višjo vpojnostjo vode ni samodejno slab — dokler lahko vpita voda po dežju hitro spet izstopi. Ocenjuje se razmerje med vpijanjem in oddajanjem, ne samo vpijanje.
Štiri stvari, ki jih tehnični list ne pove
Preskusni postopki niso enaki. DIN 4108-3 zahteva w po DIN EN ISO 15148 in sd po DIN EN ISO 12572. Tehnični listi premazov običajno navajajo w po DIN EN 1062-3 in sd po DIN EN ISO 7783. Postopki se razlikujejo po preskušancu, podlagi in trajanju preskusa. V praksi se vrednosti izenačujejo — po strogem standardu to ni pravilno.
Vrednost sd je odvisna od debeline plasti. Skalira se sorazmerno: dvojna debelina suhega filma, dvojna vrednost sd. Vrednost s tehničnega lista velja za tam navedeno preskusno debelino plasti. Kdor nanese debelejšo plast ali doda tretjo plast, zapusti preizkušeno stanje — na stari fasadi pa se obstoječi premazi tako ali tako seštevajo.
Obstajata dve formuli za vrednotenje. DIN EN ISO 7783 vsebuje dva načina izračuna vrednosti sd iz iste meritve. Preskusno poročilo inštituta Institut für Lackprüfung Andreas Keiner za isti izdelek dokumentira 0,227 m po eni in 0,421 m po drugi formuli — faktor 1,9. Pri izdelkih blizu meje V1/V2 pri 0,14 m lahko izbira formule odloči o razredu.
Kriteriji veljajo za celotno sestavo, ne za barvo samo. Standard govori o „ometih in premazih” kot plasti za zaščito pred dežjem. Odločilno je, kaj je dejansko na steni: omet plus premaz plus starejši premazi. Premaz, ki samostojno doseže w ≤ 0,5, sam po sebi malo pove o celotni sestavi.
Previdnost pri dveh razširjenih navedbah
„Difuzijsko odprto” ni normiran pojem. Ne obstaja tehnična opredelitev. Nekateri ponudniki sd < 1 m imenujejo difuzijsko odprto, drugi sd < 2 m. Zanesljiv je le V-razred ali številčna vrednost sd z navedbo preskusne debeline plasti. Enako velja za „zrakotesno prepustno” oziroma „dihajoče”.
Zelo majhne vrednosti sd so šum. Navedbe v območju 0,01 m so v velikostnem redu merilne napake. Kdor utemeljuje premoč s sd = 0,01 namesto 0,02 m, argumentira znotraj merilne negotovosti.
In opozorilo glede vira: prosto dostopna objava DIN 4108-3 na strani umwelt-online.de za produkt w · sd navaja vrednost „< 2,0″ namesto pravilne ≤ 0,2 — očitno je zdrsnila iz sosednjega stolpca. Napaka znaša faktor 10 in naredi vsako na njej temelječo presojo neuporabno. Stran je na forumih pogosto povezana.
Viri
Razpredelnici razredov za V in W sta povzeti po preskusnem poročilu podjetja Institut für Lackprüfung Andreas Keiner GmbH, ki ju dobesedno objavlja kot osnovo za razvrstitev. Navedbe o obremenitvenih skupinah in o tabeli 6 izhajajo iz celotnega besedila DIN 4108-3:2018-10. Trenutna izdaja je 2024-03; objavljena obvestila o spremembah zadevajo metodo periodne bilance in nov razdelek o talnih ploščah, ne pa poglavja o udarnem dežju. Sprememba tabele 6 je zato malo verjetna, vendar ni bila preverjena z izvirnim besedilom izdaje 2024-03.
V tem prispevku niso obravnavani razredi za sijaj in prepustnost za CO₂: za oba se številčnih mej ni dalo potrditi z zanesljivim virom. Raje vrzel kot verjetno številko.